Slovenščina

Evropska zveza državnih ustanov za jezik (EFNIL)

7. letna konferenca, Dublin, 4.–6. novembra 2009

o razmerju med uradnimi jeziki ter pokrajinskimi in manjšinskimi jeziki v Evropi

1.      Jezikovna resničnost je po evropskih državah dokaj različna, saj so jo v vsaki oblikovale drugačne zgodovinske, družbene in politične okoliščine. Efnilove članice so kot državne ali osrednje ustanove držav članic EU zavezane podpiranju svojih uradnih, zbornih jezikov z jezikovnimi raziskavami, statusnim/korpusnim načrtovanjem, jezikovnim dokumentiranjem in jezikovno politiko. Hkrati so dolžne bedeti nad tem, kaj se v njihovih državah dogaja z jezikovno rabo in jezikovno raznoterostjo.

2.      Izraze kot „manjšinski jezik“ in „pokrajinski jezik“ navadno zaznamujejo ideološki odtenki, in isto velja za izraze kot „narodni jezik“, „uradni jezik“ in mnoge druge, ki se uporabljajo za poimenovanje položaja ali statusa jezika (denimo prvoselski, avtohtoni, narodnostni, manj rabljeni, souradni, narečni, brezozemeljski, dominantni jezik). Raba tolikerih izrazov že sama od sebe govori, da je razmerje med jeziki ter med jezikom in družbo zelo zamotano. Efnilov namen je prispevati k ozaveščanju glede rabe tovrstnih izrazov in se zavzemati za to, da bi se v uradnih listinah in jezikovnopolitičnih programih uporabljali premišljeno.

3.      Efnil ima vse jezike, vštevši kajpada manjšinske, za kulturno enako vredne. Efnil ne dela razlike med avtohtonimi, priseljenskimi in manjšinskimi jeziki, ko gre za pravice njih govorcev do dostopa do znanja in jezikovnega izobraževanja. V ta namen Efnil zagovarja, naj se v učne načrte vnese čim več jezikov, in priporoča državnim oblastem, naj bodo proaktivne pri vključevanju manjšinskih priseljenskih jezikov v šolske programe in/ali omogočajo priložnosti za dostop do izobrazbe v teh jezikih, kadar se le da.

4.      Jezikovne skupine, ki žive zunaj svojih „matičnih držav“ ali so brez nje, bi morale imeti zagotovilo (npr. v obliki dvostranskih sporazumov z „matičnimi državami“ ali ustreznih pravnih predpisov v primeru preostalih skupin), da država, katere državljani so, spoštuje in čisla jezikovne pravice. Takšno ravnanje bi utegnilo boljšati mednarodne odnose, izmenjavo in trgovino.

5.      Od državljanov se praviloma pričakuje, da bodo vešči določenega jezika (navadno imenovanega „državni“ ali „uradni“). Prosilci za državljanstvo morajo dokazati, da so temu jeziku zadovoljivo priučeni. To pa ne bi smelo pomeniti, naj drugi avtohtoni jeziki, kot jeziki sogradniki države in del njene kulturne dediščine, ne bodo cenjeni. Naglo upadanje števila govorcev nekaterih od teh jezikov v zadnjem času je razlog za upravičeno zaskrbljenost. Efnil apelira na državne oblasti in občo javnost, naj pripoznajo spoznavne, družbene in seveda politične in gospodarske prednosti, ki jih državni skupnosti prinaša dvo- ali večjezičnost vseh njenih pripadnikov.

6.      Za večino evropskih držav je danes značilna dokaj zapletena jezikovna resničnost, a spričo pomanjkanja zanesljivih, svežih podatkov ni vselej vidna. Ko Efnil pripoznava okoliščine družbene pluralnosti v Evropi in potrebo po družbeni koheziji, se zavezuje pospeševati mnogojezičnost državljanov in delovati skupaj z drugimi evropskimi organizacijami v prid zbiranju in razširjanju zanesljivih informacij in najboljših ravnanj na tem področju.

^* Ta dokument jemlje v poštev mnenja in naravnanost, ki jih imajo glede pomembnih tu načetih zadev vse Efnilove članice, in je sinteza različnih stališč vseh tistih, ki so pričujočo deklaracijo po 9. Efnilovi konferenci, kjer je bil obravnavan njen prvi osnutek, nadalje rešetali z Izvršnim odborom.