Slovenščina
Evropska zveza državnih jezikovnih ustanov (EFNIL)
Bruseljska izjava o učenju jezikov
25. november 2005 (odobril Izvršilni odbor)
Kdor ne zna drugih jezikov, ne ve ničesar o svojem. (Goethe)
Evropska zveza državnih jezikovnih ustanov (v nadaljevanju: EFNIL) je bila ustanovljena v Stockholmu leta 2003 kot povezava glavnih jezikovnih organizacij in drugih državnih jezikovnih organov držav članic Evropske zveze. Vsaka ustanova članica je tesno povezana in vključena v dejavnosti za podporo in pospeševanje razvoja oziroma vloge jezika ali jezikov v lastni državi. Člani zveze so enotno prepričani, da so jeziki, s katerimi se ukvarjajo, bistvena prvina evropske jezikovne raznolikosti ter temelj evropske kulturne raznolikosti in kulturnega bogastva. Da bi ohranjali in še razvijali lastne jezike ter med prebivalci držav Evropske zveze krepili občutje udeleženosti v evropski identiteti, ne podpirajo le učenja in rabe državnega ali uradnega jezika oziroma jezikov, temveč tudi učenje drugih evropskih jezikov. Gotovo je v interesu vsakega posameznika v Evropi, da bi znal več jezikov. Končni cilj so večjezični državljani v mnogojezični Evropi. Člani zveze se zavezujejo podpirati doseganje tega cilja na podlagi naslednjih spoznanj in priporočil.
1. Z evropskim povezovanjem ter zmanjševanjem ali celo odpravo administrativnih ovir med državami se množijo priložnosti za sporazumevanje med govorci raznih jezikov. Za obvladovanje naraščajočega vala jezikovnih stikov je odločilno, da se razvijejo novi ukrepi, metode in okolja za prevajanje, tolmačenje in večjezično vodenje pogovorov pa tudi za učenje in poučevanje tujih jezikov, da bi se okrepili gospodarska in kulturna menjava ter gibljivost državljanov za delo in izobraževanje v Evropi.
2. Angleščina se uporablja kot delovni jezik v nekaterih strokovnih, izobraževalnih in drugih družbenih okoljih v Evropi; čeprav je to očitno praktično, se nam zdi nadvse pomembno, da se ohranjajo, krepijo in razvijajo vsi uradni jeziki evropskih držav na vseh svojih funkcijskih področjih.
3. Vsi prebivalci vsake evropske države bi morali imeti priložnost, da se naučijo tistih tujih jezikov, ki jih najbolj potrebujejo za delo, družbeno življenje, študij in osebni razvoj. Morali bi imeti pravico pridobiti uradno priznano potrdilo o stopnji sporazumevalne zmožnosti v tujih jezikih, njihova jezikovna spričevala pa bi morala biti priznana kot pogoj za delo in študij v kateri koli državi članici.
4. Izobraževanje v evropskih državah članicah bi moralo privzgajati odprtost za mnogojezičnost vsakdanjega sporazumevanja in učencem dajati priložnosti, da se poleg svojega prvega jezika naučijo še drugih. Moralo bi spodbujati razvoj sporazumevalne zmožnosti v raznih jezikih in medkulturne zavesti.
5. Zato Evropska zveza državnih jezikovnih ustanov poziva vlade evropskih držav, da okrepijo in izboljšajo učenje tujih jezikov hkrati s poučevanjem svojega državnega jezika (jezikov).
5.1 Formalno in neformalno izobraževanje bi moralo ponuditi široko izbiro jezikov, vštevši vse uradne jezike Evropske zveze, kjer koli je to mogoče.
5.2 Sporazumevalna zmožnost v prvem jeziku in dveh drugih jezikih (1 + 2) naj bo najmanjši cilj osnovnega in srednješolskega izobraževalnega sistema vsake države. Če prvi jezik učencev ni uradni jezik države, bi moral biti upoštevan vsaj med drugima jezikoma.
5.3 Poleg zmožnosti uporabljati vsaj dva druga jezika bi morali spodbujati pasivno (sprejemalno) rabo dodatnih jezikov, da bi razvili raznojezično sporazumevanje (pri tem vsak govorec uporablja svoj jezik in razume drugega).
5.4 Odrasle bi morali spodbujati, da izboljšajo zmožnost sporazumevanja v državnem jeziku (jezikih) svoje države in da se učijo tujih jezikov. Vseživljenjsko učenje bi moralo vključevati učenje jezika. Možnosti odraslih za učenje bi bilo treba povečati in izboljšati v uradnih in neuradnih okvirih za izobraževanje odraslih, na delovnem mestu in v drugih zasebnih in javnih ustanovah.
5.5 Hkrati z učenjem tujega jezika doma bi se morale pomnožiti tudi priložnosti za jezikovno učenje v tujini. Še posebej bi bilo treba izboljšati administrativne pogoje za izmenjavo dijakov, študentov, učiteljev in delavcev med državami članicami Evropske zveze.
5.6 V vsaki državi članici bi bilo treba ponuditi večje in boljše možnosti nedomačim govorcem (tako otrokom kot odraslim), da se naučijo državnega jezika (jezikov) države, v kateri prebivajo, ter da tudi ohranijo in razvijejo obvladanje domačega jezika.
6. Tako državne vlade kot organi Evropske zveze bi morali podpirati snovanje in izdelavo več in boljših jezikovnih orodij ter virov za izpopolnjevanje učenja tujih jezikov. Med taka orodja in vire bi spadali enojezikovni, večjezikovni in vzporedni besedilni korpusi, besednjaki, zbirke strokovnega izrazja, slovarji, samodejni prevajalniki ter gradivo za učenje in poučevanje jezikov, vse to skladno s splošnimi evropskimi standardi. Posebno pozornost in podporo je treba posvetiti jezikom in jezikovnim dvojicam, ki so jih komercialni proizvajalci jezikovnih orodij doslej zapostavljali.
7. Kot izkušenjska podlaga za državno in evropsko jezikovno politiko, vštevši jezikovno učenje in poučevanje, bi bilo treba ustanoviti Evropski jezikovni opazovalnik (EJO), morda kot razširitev t. i. Evropskega kazalnika jezikovne zmožnosti (European Indicator of Language Competence), ki ga pripravlja Evropska komisija. Jezikovni položaj se burno spreminja in ga je treba pozorno spremljati. EJO bi bil informacijski sistem, ki bi redno zbiral in presojal podatke o jezikovnih razmerah ter o tem, kako se v vseh državah Evropske zveze razvijajo, vštevši podatke o poučevanju in obvladanju tujih jezikov. Ustanove, ki so članice EFNIL, bi bile naravne partnerice takega spremljevalnega sistema.
8. EFNIL podpira ustanove Evropske zveze in Svet Evrope v njihovem prizadevanju in projektih za ohranjanje in krepitev mnogojezikovne Evrope z razvijanjem večjezičnosti med prebivalci evropskih držav.
9. Članice EFNIL se zavezujejo širiti medsebojno sodelovanje za globljo vednost o evropskih jezikih in jezikovnem položaju v evropskih državah. Tako bodo bolje pripravljene za širjenje razumevanja in sprejemanja evropske večjezikovnosti v posameznih državah.
